Vir: http://www.leemeta.si/blog/jezikovne-dileme/gu%C4%8Dati-ali-kako-govoriti-po-prekmursko?utm_source=Leemeta.si&utm_campaign=c2cf319102-prekmurscina&utm_medium=email&utm_term=0_82b2f8cac0-c2cf319102-238158449
Pa še pravi prekmurski slovar!
Prekmursko narečje je najbolj vzhodno slovensko narečje. Govorijo ga v Prekmurju, ob zgornji Rabi v okolici Monoštra in v nekaterih vaseh ob madžarsko-avstrijski meji.[1] Prekmursko narečje spada v panonsko narečno skupino.
Stara prekmurska književnost se je razvijala ločeno od ostale slovenske književnosti, v njej je bilo izdanih skoraj 300 knjig, veliko časopisov, koledarjev in rokopisov, zato velja za najbolj razvito slovensko narečno književnost. V 18. stoletju sta Števan Küzmič in Mikloš Küzmič začela razvijati prekmurski knjižni jezik.[2] V prvi polovici 20. stoletja prekmurski knjižni jezik ni sam tvoril neologizmov, temveč jih je prevzel od osrednjeslovenskega knjižnega jezika,[3] zaradi tega sta se večinoma poenotila ta dva jezika,[4] vendar se je ohranila posebna prekmurska književnost do konca druge svetovne vojne. Božidar Borko je tako menil, da prekmurščina je druga slovenska knjižna norma, ni mogoče prikazovati ozko v narečnih okvorih, zato je predlagal ohranitev tega jezika do neke mere.[5] Po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji ni bilo dovoljeno tiskati verskih knjig v prekmurščini, prav tako ne drugih vrst književnosti, zato je v pogovorni prekmurščini zrasel vpliv slovenskega knjižnega jezika. Na Madžarskem je vlada sprva prepovedala jezike vseh manjšinskih narodnosti, ob koncu stalinistične diktature leta 1958 so dovolili uporabo slovenskega knjižnega jezika samo v Porabju. V 1990. letih se je spet začela razvijati prekmurska narečna književnost, znani avtorji so Feri Lainšček, Milan Vincetič, Vlado Kreslin in Branko Pintarič. Današnji znani raziskovalci prekmurščine so Franc Kuzmič, Franci Just, Zinka Zorko, Marc L. Greenberg in v Porabju Marija Kozar Mukič.
Govorci prekmurščine že več stoletij priznavajo slovenstvo kot del svoje identitete. Števan Küzmič in drugi prekmurski pisatelji v 18. stoletju niso dvomili, da je prekmurščina sorodna slovenskemu jeziku, ki ga govorijo tudi na Kranjskem in Štajerskem, vendar so trdili, da je poseben jezik. Tudi v 20. stoletju so menili, da je bolje nadaljevati z uporabo prekmurščine in se slovenščine le učiti, ker so razlike tako velike.
