Dvojina sva ti in jaz

DVOJINA


Slovenščina je jezik zaljubljencev. Tako pravijo Slovenci. Svet seveda misli drugače. Za največje ljubimce imajo Francoze in Italijane. Slovenec pa s ponosom zakliče: "Toda mi imamo dvojino!" Sleherniku se ob tem vsiljuje vprašanje, ali je to sploh kaj posebnega.  Ali je to res stvar zaljubljenosti ali enostavno slovnična (ne)posebnost?


Dvojina je SLOVNIČNO ŠTEVILO, ki pa ni slovenski izum. Ima jo kar nekaj jezikov. Večina jih je sicer mrtvih, ampak vseeno. Med modernimi jeziki ima dvojino arabščina, kjer je raba dvojine obvezna, in sicer ob rabi glagolov, samostalnikov in pridevnikov, je eden izmed njih. Potrebno pa je omeniti, da v arabščini dvojine v prvi osebi ni. Je samo v drugi in tretji osebi. V hebrejščini in sorodni jeziku Semitov se dvojina uporablja samo, ko govorimo o stvareh, ki so v parih. Na primer švu`ayim (dva tedna), `eynayim (oči), šinayim (dva zoba, včasih celo vseh 32), in mišqafayim (očala). Tudi akadščina je imela dvojino, vendar le za fraze kot so 'dve dlani', 'dve roki', 'dve očesi'… Jezik Inuitov uporablja dvojino, kot jo uporabljamo v slovenščini. V polinezijskih jezikih uporabljajo dvojino samo za pridevnike. V samostalnikih števila sploh ne poznajo. Na Filipinih imajo nekateri jeziki dvojino samo za samostalnik prve osebe. V različnih filipinskih jezikih se 'midva' reče 'data', 'kita', ali 'ikata'. V enem izmed sami jezikov imajo zanimivo obliko dvojine. Frazo 'najini (dve) hiši' izgovorijo z eno besedo. Dvojina se seveda uporablja tudi v indoevropskih jezikih. Na primer: slovenščina, škotska galščina, hrvaščina, srbščina…


Lingvisti se danes strinjajo, da je imel praindoevropski jezik dvojino. Uporaba se je najbolje ohranila v najstarejših indoevropskih jezikih. Najbolje se to vidi v sanskrtu, v katerem je uporaba dvojine obvezna za vse besedne vrste. Antična grščina je prav tako poznala dvojino. Najdemo jo v Homerjevi Iliadi in Odiseji, s tem, da je uporaba dvojine tam le občasna. Dvojino ima seveda tudi praslovanščina in tudi stara irščina. Pred kratkim, je dvojino uradno (ponovno) vpeljala islandščina. Dandanes se je dvojina ohranila v slovenščini in srbščini, dialektu slovanske manjšine v Nemčiji. Med baltskimi jeziki, ima dvojino latvijščina, ampak je oblika zastarela, uporabljajo jo pa le pesniki.


Dvojina v slovanskih jezikih


Češčina
Tudi v češčini opazimo sledove dvojine. Predvsem se uporablja za dele telesa, naprimer: 'se svýma očima' pomeni 's svojimi očmi (v dvojini seveda)'. Je pa zanimivo, da je v zadnjih nekaj letih izgubila število. Uporablja se za vse dele telesa, ne glede na število. 'Skladba pro čtyři ruce' bi se prevedla kot 'skladba za štiri roki'.


Poljščina
Poljščina je imela dvojino v svojih zgodnejših oblikah. Danes se uporablja samo za dele telesa, ki so v parih ko 'roki', 'očesi', ampak ne 'ušesi' ali 'nogi'. Pri ušesih ali nogah sta pravilni obe obliki. Množina in zastarela dvojina.
" roke: nominative ręce, instrumental rękami (množina), rękoma (dvojina)
" oči: nominative oczy, instrumental oczami (množina), oczyma (dvojina)

Srbščina/Hrvaščina
Srbščina in hrvaščina sta poenostavili starinske dvojinske oblike v večini primerov. Vseeno pa se pri nekaterih samostalnikih dvojina močno razlikuje od množine.


Hrvaško:
" ednina: 1 konj
" dvojina: 2, 3, 4 konja
" množina: konji


Srbsko:
" ednina: 1 konj
" dvojina: 2, 3, 4 konja
" množina: konji


Slovenščina
Slovenščina je dvojino popolnoma (razen ko govorimo o naravnih parih)ohranila. To bi lahko razložili z dejstvom, da je formalna, torej književna slovenščina dokaj mlad jezik (??). Prav tako je k ohranitvi slovenščine pripomogla geografska lega Slovenije. V nekaterih sklonih (npr. genitiv/rodilnik), se dvojina zlije z množino. Izjema v tem tako imenovanem pravilu je 'obe' in 'osebi'. Dvojina je najbolj razpoznaven znak slovenščine in je znamenje, po katerem se slovenščino prepozna. Omembo dvojine najdemo celo v turističnih brošurah. Nekatere razlage pravijo, da je dvojina nastala kot odraz bližine, ampak v resnici gre samo za slovnično število (zamislite si intimnost bližine dveh avtomobilov). Tečaji slovenščine za tujce, pa na žalost izpuščajo, ali vsaj odlagajo dvojino, kar le še spodbuja njeno "izolacijo".
" ednina: 1 mesto
" dvojina: 2 mesti
" množina: 3-4 mesta
" 5+ mest
Dvojina je tako res slovenska posebnost. Lahko je znak intimnosti (tudi med avtomobiloma, ljubezen namreč ne pozna meja), ali pa tudi ne. Na koncu je le še eno slovnično število. Če podrobneje pogledamo jezik, bi lahko rekli, da imamo tudi dve množini (3,4 in 5+). Ampak ko imamo 5 ali več reči, se imenovalnik zlije z rodilnikom 3, 4 košare => 5 košar.


Vir: http://www2.arnes.si/~gzver/arhiv%202006/Peta%20stran/filip_dobranic/dvojina.html